Premalokrat napišem kaj iz zakulisja mojega ustvarjanja in danes sem se odločila, da delim s teboj zadnje dogajanje v življenju Trmoglavke.
Zadnjič sta bili na šiviljskem krožku za upokojence (tukaj na linku si rezerviraš termin) pri meni dve tečajnici in ena od njiju je v zajetnem kupu šiviljskih revij iskala nekaj zase, ko je naletela na kroj za torbo za manjše pse ali mačke.
Nas je naš mačkon Frenki (slika levo) pomladi zapustil :(, me je pa kroj toliko intrigiral, da sem se odločila, da to čudo poskusim narediti.
Hja, prva težava, na katero sem naletela, je bila slaba fotografija izdelka v reviji. Nisem videla kje so šivi, kako hudiča to izgleda? Ko sem gledala krojne dele, mi je bilo jasno še manj.
“Ma, bom že!” sem si rekla in se lotila iskanja primerljivih izdelkov na internetu. Po dolgih mukah sem našla nekaj podobnega in začela tuhtati, kako to z mojim krojem gre skupaj.
Nato sem kroj prerisala iz krojnih pol na papir in izbrala blago.
Tukaj sem naletela na drugo težavo in kot se je kasneje izkazalo, nisem izbrala pravega materiala za to nosilko za hišne ljubljenčke….
Škoda le, ker sem to pogruntala šele, ko sem en krasen umazano roza softshell že izrezala…. Material je bil namreč predebel, da bi z vsem prepogibanjem pod stroj, četudi industrijski, spravila 12 plasti materiala brez da bi tvegala lomljenje igel ali okvaro stroja….
“No, pa ponovi vajo, Brigita, izberi nekaj drugega,” sem se na robu obupa spodbujala.
Izbrala sem gosto tkani keper, za podlogo pa običajen bombažni poplin.
Nato sem se odločila zadevo malo poenostaviti z uporabo narejene gurtne za torbico z karabini (- a ni lepa?) in tudi zakomplicirati, ker sem zaradi tega morala kroj prilagoditi.
“No, če pa že prilagajam, potem pa na nosilko dodajmo še en žep za mobitel ali kakšne priboljške, zakaj pa ne!”
In zakaj ne bi bil ta žep podložen in z zadrgo, da bo tako kot je treba?
Ko sem torbo končno zadovoljno zaključila, sem razmišljala:
“Mački in psi imajo kremplje. Pa ne bodo z njimi strgali notranjosti torbe? Jim je takole sploh udobno? Ne. Kaj lahko naredim?”
Tako se je rodila še ovalna penasta podloga, oblečena v nepremočljivo blago, da bo psom in muckom v torbi bolj udobno…
Pena se vstavi v dno torbe, da se kosmati ljubčki udobno namestijo.
Ja, to so vse odločitve, ki jih nemalokrat sprejemam tekom postopka izdelave – v bistvu se to pri meni dogaja skoraj vedno.
Ampak veš kaj? S tem ni popolnoma nič narobe.
To je normalen in tudi zdrav tok dogodkov in če se tudi ti tako premisliš, dopolnjuješ, spreminjaš, delaš prototipe… hej – It’s all ok!
Na koncu sem zadovoljna izdelkom.
Kako se pa tebi zdi?
Mogoče se pa lotim serijske proizvodnje teh torbičastih naramnih nosilk… :D
Če bi se tudi ti rada lotila izdelave, v internetni brskalnik ali Pinterest vpiši “dog carrier bag pattern” in poglej, če ti najde kaj pametnega.
Če najdeš kak lušten kroj, pa me obvesti, prav?
Kaj pa ti? Greš tudi kdaj skozi take “muke Isusove” ob ustvarjanju novih stvari?
P.S. Kroj najdeš v tiskani izdaji revije La mia Boutique iz novembra 2016. [Ja, v italijanščini je, vem. Jaz malo znam, malo pa Google lens pomaga, ma ne kaj dosti. ;) ]
Bodi lepo,
Brigita Ložar
inštruktorica šivanja